Redek vpogled v notranjost Irana: pogovor z zakoncema, ki sta v Slovenijo prišla iz Teherana

Čeprav so oči svetovne javnosti že mesec dni uprte v Iran, o tem, kaj se zares dogaja v državi, kaj doživljajo ljudje in česa si želijo, vemo bore malo. Zaradi blokade interneta, ki je bila v veljavi že med januarskimi nasilno zatrtimi demonstracijami, iz Irana pride le malo informacij, ki jih ne bi posredoval režim. Težko se je zanašati tudi na besede ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je že kmalu po začetku konflikta zatrdil, da je “vojne praktično konec”, danes pa govori, da se bo ta končala v nekaj tednih.

Redek vpogled v notranjost Irana, kakršen je danes, smo dobili med pogovorom z zakoncema Mariam in Alijem, ki sta pred dvema tednoma zapustila državo in prišla v Evropo, da bi se lahko srečala s sorodniki. Želita nazaj. Kdaj? Takoj, ko bo mogoče. To je njun dom.

O dnevu, ko se je vojna začela, o neprespanih nočeh, ko ti nad glavo bobnijo rakete, o situaciji v Iranu, ki je ljudi januarja popeljala na ulice, o tem, kdo je danes gonilo sprememb, ki bi se zgodile tudi brez intervencije ZDA in Izraela, in o tem, česa Zahod res ne razume o tej perzijski državi. Da sta nam vse to lahko povedala brez ogrožanja svoje varnosti in varnosti sorodnikov, smo sogovorca zakrili s psevdonimoma.

"Ni veliko ljudi, ki bi bežali iz Irana"

Par je Iran zapustil pred dvema tednoma. Kot sama pravita, nista odšla samo zaradi vojne, ampak zato, da bi se lažje srečala z otroki, ki živijo v tujini. Slovenijo sta izbrala zato, ker imata tu veliko prijateljev, ki so jima lahko ponudili pomoč in zagotovili varnost.

Pot iz Irana je bila sicer dolga. Z avtobusom sta iz Teherana odšla do meje s Turčijo in nato dva dni prebila v turškem mestu Van. Od tam sta nato letela do Istanbula in končno do Ljubljane.

Kot pravi Mariam, sta mejo prečkala brez težav, prav tako na prehodu ni bilo gneče. "Ni veliko ljudi, ki bi bežali iz Irana," pojasni sogovornica. Kot pravi njen mož Ali, jih je nekaj sicer odšlo v tujino, nekateri pa so se iz Teherana umaknili v katero drugo, (relativno) bolj varno iransko mesto.

Nihče ni pričakoval, da bodo že prvi dan ubili vrhovnega voditelja

Ameriško-izraelski napad na Iran se je zgodil v soboto, 28. februarja, zjutraj. Čeprav je že več tednov bilo v zraku, da se lahko zgodi vsak čas, na to ne moreš biti nikoli zares pripravljen, pravita Mariam in Ali.

"Zagotovo nismo pričakovali, da bodo že prvi dan ubili vrhovnega voditelja. Mislili smo, da se to lahko zgodi po nekaj dneh ali v tednu, nismo pa vedeli, da bo to njihov prvi cilj. Vsak dan smo se pogovarjali o tem, kdaj bi se lahko vojna začela, to je bila precej kontroverzna tema v naši družbi. Čakali smo, a vseeno nas je presenetilo, da se je zgodilo tisti dan," se za dober mesec dni nazaj ozre Mariam.

Kot pravi, je bil del ljudi ob novici, da so ubili ajatolo Alija Hameneja, zadovoljen, a si tega javno niso upali pokazati. Upali so, da bo to trenutek za spremembo režima. Z možem nista bila med njimi. "Bala sva se, da se bo situacija poslabšala," doda.

Aliju je v spominu ostalo, da mu je prijatelj iz Evrope 21. februarja, osem dni pred začetkom vojne, poslal sporočilo, naj zapustita Teheran, naj odideta iz mesta v gore, saj da se bo vojna začela vsak čas, čez sedem ali deset dni. "Napisal mi je: 'Ta norec vas bo napadel' (otožen nasmeh). Bili smo obveščeni, a po mislih se mi je podilo: mogoče bo, mogoče ne bo."

Tudi ko se je vojna začela, je bilo podobno, pravi. "Po nekaj urah bombardiranja vse potihne in misliš, da se je končalo, želiš zapustiti hišo. Ne moreš ves čas biti med štirimi stenami," poskuša pojasniti miselni proces ljudi, ki se znajdejo sredi vojne.

Na dan, ko se je vojna začela in so bombardirali prostore, kjer je bil vrhovni voditelj Hamenej, je bil Ali v svoji pisarni, ki je nedaleč stran. "Ko se je bombardiranje začelo, sem bil presenečen, zatekel sem se pod mizo. Okna v naši pisarni so bila od moči eksplozije uničena," pripoveduje. Na ulicah je bil kaos, a uspelo se mu je varno vrniti domov. Nekaj dni sta z ženo ostala v stanovanju v Teheranu, nato pa sta se odločila za odhod v manjše mesto okoli 600 kilometrov stran od doma, kjer je bilo takrat še vedno varnejše od prestolnice.

Tam sta zakonca ostala dva tedna, a noči niso bile mirne. "Ko smo spali, smo slišali prelete letal in bombardiranje bližnjega mesta," pove Mariam.

"Med vojno ne moreš protestirati proti režimu"

Na vprašanje, kako se ljudje odzivajo v času napadov in ali vlada panika, opozorita na to, da v Iranu nimajo zaklonišč. Čeprav se je režim na napad po njunih besedah dobro pripravil v smislu oboroževanja in strategije, za varnost ljudi niso poskrbeli. "Tisti, ki imajo pod hišami kleti, se zatečejo tja. V našem stanovanju sva našla kotiček, kjer ni nobenih oken. Ko so potekali napadi, sva bila tam," pove. "Niti tako pa nisi zares varen. Ko želijo ubiti koga, ki je del režima, ne ubijejo le njega – uničijo lahko tudi deset hiš okoli tiste, ki jo ciljajo," oriše Ali. Kljub vojnim razmeram panike med ljudmi, ko letijo rakete, ni, dodaja. "To še zdaleč ni naša prva vojna," doda.

Oba spomnita na besede Trumpa in Benjamina Netanjahuja, ki sta ob začetku vojne zagotavljala, da so civilisti varni, da je njihov cilj uničenje jedrskega programa in sprememba režima. "Potem pa so zadeli dekliško šolo v mestu Minab. Ko se je to zgodilo, so starši odšli do šole, da bi našli svoje otroke, in so isto točko napadli še enkrat,” z žalostjo v glasu pove Ali.

Ameriški predsednik je ob začetku vojne Irancem sporočil, naj počakajo in po napadih izkoristijo priložnost za spremembo režima. "Trump je po mojem mnenju naredil napako. Mislil je, da se bo po začetku vojne lahko takoj spremenil režim in bodo ljudje lahko šli na ulice. A med vojno ne moreš imeti protestov proti režimu," ocenjuje Mariam. Kot pravi, so od vlade na telefone med napadi stalno prejemali opozorila, da jih bodo obravnavali kot izraelske vojake in ustrelili, če bodo šli na ulice.

Tudi po odhodu iz vojne njune noči niso mirne

Čeprav sta Ali in Mariam na varnem v Evropi, izven Irana pa so tudi njuni otroci, novic o dogajanju v svoji domovini ne moreta izklopiti. Tam so še vedno njuni prijatelji in družina. "Ponoči se zbujam - trikrat, štirikrat na noč - in berem novice o tem, kaj se dogaja doma," pove Ali.

Komuniciranje z domačimi je izredno oteženo oziroma praktično nemogoče. S starši se nista slišala že dva tedna, od trenutka, ko sta zapustila Iran. Njuna sorodnica ima VPN (Virtual Private Network oziroma navidezno zasebno omrežje), ki pa ne deluje ves čas, prav tako pa je postal tako drag, da si ga mora deliti z več prijatelji. Iz Irana jih lahko pokličejo po navadni liniji, kar je zanje prav tako velik strošek. Onadva ne moreta poklicati v Iran.

Zaradi blokade interneta ne trpi le komunikacija z bližnjimi, temveč tudi posli številnih Irancev, ki so pri svojem delu odvisni od družbenih omrežij. To le še poslabšuje že izjemno slabo gospodarsko situacijo in stisko ljudi, opišeta sogovornika.

Nezadovoljstvo v državi brbota, a enotnosti ni

Prav stiska in težka gospodarska situacija sta Irance konec lanskega leta pognali na ulice. A o nezadovoljstvu v islamski republiki poslušamo že nekaj časa. Kot pripoveduje Ali, so se po islamski revoluciji leta 1979 dogajale dobre in slabe stvari. Sistem pod nekaterimi predsedniki po njegovi oceni ni bil slab in je imel podporo ljudi. Nezadovoljstvo pa se je začelo v času predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ko so ljudje zasovražili obstoječo ureditev. Med razlogi za preobrat je Ali naštel slabšanje gospodarske situacije in vpletanje oblasti v osebne zadeve. Tudi v to, kako naj se ljudje – predvsem ženske – oblačijo.

Padec oblasti se kljub nezadovoljstvu ljudi ni zgodil. Kot pravi Ali, se je oblast obdržala, ker je iranska opozicija v državi in izven nje zelo šibka. "Naša opozicija, še posebej v tujini, v vseh teh letih ni ustvarila nobene stranke ali nevladne organizacije," dodaja. O razbitosti opozicije govori tudi Mariam, ki opozori, da se Iranci zaradi velike idejne, kulturne in tudi verske raznolikosti danes le težko poenotijo.

Sogovornika kot rešitev zagovarjata postopno spremembo in reformo obstoječega sistema. Revolucije si ne želita. "Menim, da imajo ljudje moč in da so – še posebej ženske in mladi – močnejši od sistema. Če nas Trump in Netanjahu ne bi napadla, bi spremembe vseeno dosegli v letu ali dveh," ocenjuje Ali. Oblast je namreč po njegovih besedah trenutno vojno izkoristila, da so se vojska, milica Basidž in druge strukture poenotile in ne dopuščajo demonstracij. "Po januarskih demonstracijah bi se sistem spremenil, saj so ubili veliko ljudi," je dodal.

Ko nekaj besed iz tujine običajne proteste spreobrne v nasilje

Množični protesti, ki so se odvili konec lanskega leta, so pritegnili mednarodno pozornost. Zgodili so se približno pol leta po junijskih napadih Izraela in ZDA. Ljudje so bili po njih zelo zadržani v nasprotovanju oblasti, česar pa oblast ni "cenila", razlaga Ali. To je ljudi razjezilo, k nezadovoljstvu in sovraštvu do oblasti pa sta prispevala tudi vse hujša inflacija in devalvacija.

Kot pojasnjujeta sogovornika, so Izrael in ZDA v času pred protesti močno propagirali izgnanega iranskega prestolonaslednika Rezo Pahlavija. Pri tem je sodelovala tudi televizija Iran International, ki deluje v Londonu in jo financira Savdska Arabija, domnevno pa tudi Izrael. Televizijo po njunih besedah gleda večina Irancev. "Ljudje so si rekli: Če se sistem ne spremeni, Pahlavi pa je podprt s strani Izraela in ZDA, ga bomo sprejeli za neko obdobje, da bi spremenili sistem. Pahlaviju so prisluhnili bolj kot kdajkoli prej. Pred tem, v zadnjih 40 letih, ga niso poslušali," je stanje opisal Ali.

Protesti so se konec lanskega decembra začeli na bazarju. Mariam nas opozori, da je to srce Teherana, ki je hkrati zelo pomembno za vlado in gospodarstvo. "En teden so bile to povsem normalne demonstracije z malo nasilja," dodaja. Iranski vrh se je nanje odzval z obljubo, da bo težave skušal rešiti.

Protesti so po njenih besedah postali nasilni, ko so ljudi na ulice začeli pozivati iz tujine. "Ljudi so vabili na ulice in trdili, da je režim vse bolj šibek. A režim je bil ravno toliko trden kot prej. Pahlavi, Trump, Izrael in Iran International so pozivali ljudi, naj obkolijo vojaške centre, saj da bodo vojaki odložili orožje in se jim pridružili. Ljudem so lagali. Dan za dnem je bilo nasilje hujše in veliko ljudi je bilo ubitih," pripoveduje.

Oblast je demonstracije s trdo roko zatrla. Izklopila je dostop do interneta, in kot pravi Ali, začela ubijati. Podatki o tem, koliko ljudi je bilo v protestniškem valu ubitih, so zelo različni. "Po mojih informacijah je bilo ubitih med 10 in 15 tisoč ljudi. V uradnih podatkih pa so navedli, da je umrlo 3.000 ljudi," je dodal.

Česa Zahod ne razume o Iranu?

Zaradi blokade interneta iz Irana ne pride veliko informacij, zato je globlje razumevanje dogajanja v državi izredno oteženo. Tudi to, kar pride, pa seveda na Zahodu interpretiramo na svoj način. Se zakoncema iz Teherana zdi, da česa o njuni domovini res ne razumemo?

"Največkrat se mi zgodi, da so ljudje presenečeni, ko jim povem, da je marsikdo v Iranu zadovoljen, da se je ta vojna začela. Ampak ti ljudje ne vedo, kaj se je v moji državi dogajalo zadnjih 47 let. Vedo samo, da je Trump nor, zato so presenečeni, ko se strinjam, a pojasnim, da je tudi naš režim diktatorski," pove Mariam. Po njenih besedah je namreč veliko ljudi v Iranu naklonjenih Izraelu in ZDA ter trenutno vojno vidijo kot možnost, da se rešijo osovražene oblasti.

Aliju se medtem zdi, da narobe razumemo predvsem odnos iranskih ljudi do zunanjega sveta. "Radi smo v stiku z drugimi, želimo si odnose z Evropo, ZDA in Kanado. Želimo biti odprti, moderni. Ne sovražimo drugih držav, ne sovražimo ZDA," poudarja.

Prav tako si po njunem mnenju ljudje narobe predstavljajo, kakšen standard življenja imajo Iranci - pri tem so seveda mišljeni predvsem časi pred veliko inflacijo in devalvacijo valute, ki jo doživljajo zdaj.

Verjetno pa je največja zmota o Iranu, ki jo imamo, to, kakšen je položaj žensk v družbi. Skozi ves pogovor sta sogovornika poudarjala, da so glavni revolucionarji danes mladi, predvsem ženske. "Danes so ženske bolj svobodne kot kadarkoli prej v tem režimu. Smo bolj sekularna država kot pred 20 leti, bolj kot druge muslimanske države. Danes mlade vzgajajo v ateiste, ljudje si želijo ločitve religije od politike. To je pravi Iran," poudari Ali.

Režimu so ljudje dali ogromno priložnosti za spremembo

Korenine trenutne ureditve Irana, ki pri Irancih sproža nezadovoljstvo in so pomemben faktor tudi v trenutni vojni, segajo v islamsko revolucijo, ki se je zgodila leta 1979. Doživela sta jo tudi Ali in Mariam, ki sta bila takrat še otroka. A kot pravita, so bili v revolucijo vpleteni vsi. "Sodeloval sem v demonstracijah, a nisem zares vedel, kaj pomenijo," v smehu pove Ali.

Če je danes iranska družba zelo razdeljena, je takrat Ruholah Homeini, ki je nato postal vrhovni voditelj, kot karizmatična in močna osebnost dosegel enotnost med levimi in desnimi gibanji, ki so si želeli zrušenja šaha, ocenjujeta sogovornika.

Ali danes meni, da je revolucija vedno napaka, saj da zapre normalne poti. "Spremembe je bolje dosegati korak za korakom, v revoluciji pa odločajo zgolj čustva," je prepričan. V isti sapi poudarja, da si Iranci zaslužijo boljši sistem. "Naši ljudje so v zadnjih letih režimu dali ogromno priložnosti za spremembo, a ta ni prišla. Žal je zdaj tako, da se je zraven vmešalo tudi nasilje in da nekateri ljudje podpirajo Trumpa in Netanjahuja. Pred desetimi, dvajsetimi leti zagotovo ni bilo tako," še dodaja Mariam.